Poškodba diskoidnega meniskusa
Kadar se diskoidni meniskus, ki najpogosteje zajame lateralni meniskus, raztrga, ga je treba zaradi simptomov zaradi raztrganine zdraviti. V večini primerov je meniskus zelo tanek in degenerativen, ko se strga in ga je treba velik del resektirati. Poskusiti je treba poskusiti obnoviti normalen obris lateralnega meniskusa tako, da robove “okrožimo” in poskušamo za seboj pustiti nekaj normalnega meniskusnega tkiva.
V nekaterih redkih primerih se lahko zelo debel diskoidni meniskus raztrga na kapsularnem stičišču, kjer je še vedno dotok krvi. V večini primerov je to na skrajnih sprednjih ali zadnjih rogovih diskoidnega meniskusa. V teh okoliščinah, ker je preostali meniskus še nedotaknjen, je treba poskusiti popraviti meniskus.
Opis operacije diskoidnega meniskusa
Zaradi degenerativne narave diskoidnega meniskusa na splošno izvajamo šive navzven namesto vseh notranjih pripomočkov, da poskušamo meniskus pritrditi v najboljši položaj v teh okoliščinah.
Pri bolnikih, ki potrebujejo resekcijo ali saucerizacijo (preoblikovanje v polmesec) diskoidnega lateralnega meniskusa, jih je treba natančno spremljati, da se prepričamo, da se pri njih ne razvije artritis kolena .. To je zato, ker lahko lateralni meniskus absorbira do 70 % udarca lateralnega predela. Zato bolnikom svetujemo, naj obvestijo svojega zdravnika ali se vrnejo na pregled, če imajo kakršno koli bolečino ali oteklino med dejavnostmi, kar je pogost znak zgodnjega pojava artritisa. Bolnike je treba spremljati tudi z radiografijo v stoječem položaju, da se odkrijejo zožitve sklepne reže in nastanek osteofitov (kostnih izrastkov). Pri bolnikih, ki so napačno poravnani, zlasti pri genu valgus poravnavi, ki imajo reseciran lateralni meniskus, bo morda potrebna uporaba opornice za sprostitev, zlasti če so bolnikove rastne plošče še vedno odprte.
Pooperativni protokol za operacijo diskoidnega meniskusa
Pacientom, ki so imeli operacijo diskoidnega meniskusa, se priporoča, da se vsaj štiri mesece po posegu izogibajo globokemu počepu, sedenju s prekrižanimi nogami in dvigovanju težkih predmetov. Tako se zadnjemu rogu meniskusa zagotovi najboljša možnost za celjenje.
V primerih sočasnih popravil korenine meniskusa ali radialnih popravil je proces rehabilitacije počasnejši, saj je potrebno več časa za optimalno celjenje. V teh okoliščinah je lahko potrebna tudi pooperativna magnetna resonanca (MRI), da se preveri uspešnost celjenja meniskusa.
Dobro voden protokol fizikalne terapije je bistvenega pomena za maksimiranje rezultatov po operaciji popravila meniskusa. Za pacienta je pomembno, da sledi protokolu, se izogiba udeležbi v določenih dejavnostih z močnim udarcem, stikom ali zvijanjem ter natančno upošteva priporočeni rehabilitacijski program za maksimiranje rezultatov operacije.
